Epilepsija je motnja v delovanju možganov, za katero je značilna stalna nagnjenost k ponavljajočim se epileptičnim napadom. Je ena najpogostejših nevroloških bolezni: v Sloveniji naj bi bilo okoli 15 000 bolnikov z epilepsijo, vsako leto pa na novo zboli približno 1000 ljudi. Najpogostejša je v otroški in mladostniški dobi ter v starosti (po 65. letu), v to dobo sodi približno četrtina vseh na novo odkritih epilepsij. Pri starejših ljudeh je epilepsija tretja najpogostejša nevrološka bolezen, za demenco in možgansko kapjo. Zaradi trenda staranja prebivalstva se bo delež starostnikov z epilepsijo v prihodnje še povečeval.
Ne glede na starost razdelimo epileptične napade v dve skupini.
Pri generaliziranih napadih je moteno delovanje možganov v celoti in jih zaradi tega spremlja tudi izguba zavesti.
Pri delnih napadih je moteno delovanje le dela možganov, zavest pa je lahko ohranjena (enostavni delni napadi) ali motena (kompleksni delni napadi).
Generalizirani napadi lahko povzročijo krče mišic vsega telesa, nenadne padce, nenadne bliskovite trzljaje delov ali vsega telesa ali pa zgolj nenadno motnjo zavesti. Delni napadi se lahko kažejo z različnimi težavami, odvisno od tega, v katerem delu možganov se začnejo. Pri enostavnih delnih napadih gre lahko za nenadzorovane krče ali spremembe v zaznavanju določenega dela ali polovice telesa, za motnjo govora, spremembe vida, zvoka, vonja, okusa, lahko tudi vedenja ali duševnega stanja. Bolniki o takšnih motnjah zdravniku pogosto neradi govorijo, saj ne vedo, da to niso težave z duševnim zdravjem, ampak epileptični napadi. Pri kompleksnih delnih napadih pa se bolniki napada ne zavedajo in se jih ne spomnijo. Med napadi te vrste se bolnik lahko zazre in ponavlja določene gibe, na primer cmoka, žveči, ima ponavljajoče se nesmiselne gibe prstov ali/in rok (avtomatizmi). Delni napadi se lahko razvijejo v generalizirane (sekundarno generalizirani napadi).
Pri starejših ljudeh so najpogostejši delni in sekundarno generalizirani napadi. Poleg tega je 2- do 5-krat pogostejši epileptični status, ki je opredeljen kot dolgotrajen epileptični napad (napadi praviloma niso daljši od 3 minut) ali ponavljajoči se napadi brez vmesnega izboljšanja s povrnitvijo zavesti. Kot epileptični status se začne približno tretjina novih primerov epilepsije pri starejših ljudeh in se lahko kaže zelo prikrito, brez jasnih krčev (konvulzij), zgolj z nenadno neodzivnostjo, zmedenostjo ali spremembo vedenja (t. i. nekonvulzivni status). Takšen status lahko traja več kot 24 ur, včasih tudi več kot teden dni.
Med vzroki epileptičnih napadov pri starejših ljudeh je na prvem mestu možganska kap, nato sledijo degenerativne nevrološke bolezni (demence), možganski tumorji, okužbe in druga vnetja osrednjega živčevja, poškodbe možganov, presnovne motnje (npr. pri motenem delovanju jeter, ledvic). Napade lahko sprožijo nekatera zdravila (npr. penicilinski antibiotiki, tramadol, teofilin) ali pa odtegnitev določenih zdravil ali alkohola ob odvisnosti. Vzrok pa lahko ostane tudi nepojasnjen (idiopatska epilepsija).
Epilepsijo pri starejših je pogosto teže diagnosticirati, saj se napadi lahko razlikujejo ali pa nimajo vseh značilnosti napadov, tako kot pri mlajših bolnikih. Poleg tega je mogoče epileptične napade zamenjati z drugimi bolezenskimi stanji, na primer vrtoglavico, omedlevico, čezmernim znižanjem krvnega sladkorja (lahko v okviru zdravljenja sladkorne bolezni), prehodnimi motnjami prekrvavitve možganov ali prehodno splošno izgubo spomina. Natančno diagnozo lahko postavi samo zdravnik, ki se s to boleznijo posebej ukvarja (nevrolog-epileptolog). Pri tem so mu v veliko pomoč priče napada ali nenavadnega vedenja osebe, ki čim natančneje opišejo dogodek.
Pri bolnikih z epilepsijo v starosti se, tako kot tudi v drugih obdobjih njihovega življenja, pogosto lahko pojavlja depresivno ali tesnobno razpoloženje. Povezano je z organskimi motnjami v delovanju možganov ob osnovni bolezni ali pa nastane kot posledica vseh težav, ki jih bolezen prinaša v vsakdanje življenje. Pomembno je vedeti, da lahko depresivnost bolj poslabša kakovost življenja bolnika kot sama pogostost epileptičnih napadov, zato je ob obisku zdravnika treba o takih občutkih spregovoriti in ga z njimi seznaniti.
Večina starejših ljudi bo brez napada lahko že ob rednem jemanju enega protiepileptičnega zdravila v razmeroma nizkem odmerku. Ker starejši ljudje pogosto jemljejo več zdravil za različne bolezni (npr. zdravila za zniževanje krvnega tlaka ali/in krvnih maščob, urejanje sladkorne bolezeni, ledvične bolezni, prebavne motnje, bolečine), je potrebna posebna previdnost, da se posamezno zdravilo zaužije ob pravem času in v ustreznem odmerku (posebne škatlice, opomniki na uri ali mobilnem telefonu). To je še pomembnejše pri osebah z motnjami spomina ali razumevanja, nanašalnostjo, zmedenostjo. Pri zdravljenju s številnimi zdravili je treba upoštevati tudi njihovo možno medsebojno delovanje. To lahko pripelje do nezadovoljive učinkovitosti in/ali neželenih stranskih učinkov protiepileptičnega zdravila, kar lahko vodi v opustitev zdravljenja.
