Epilepsija je motnja v delovanju možganov, ki se kaže s ponavljanjem epileptičnih napadov. Epileptični napad povzroči nenadna električna motnja v možganih (kot nekakšna »električna nevihta«). Imeti epilepsijo pomeni imeti napade, ki so lahko različnih oblik. Preprosto razdelimo napade takole:

• Generalizirani napadi, ki sočasno prizadenejo možgane v celoti. Najpogostejši obliki takih napadov sta t.i. veliki napad (grand mal) in zazrtje ali absenca (petit mal). Oseba, ki ima velike napade, nenadoma izgubi zavest, otrdi, nato se prične tresti (strokovno: generaliziran tonično-klonični napad), mišice se krčijo in pogosto pade. Druga zelo pogosta vrsta generaliziranih napadov so absence, kratki napadi, ki so najpogostejši pri osnovnošolcih. Oseba se v napadu ne odzove na dražljaje in strmi predse, lahko mežika z očmi ali jih obrne navzgor. Takih napadov včasih učitelji ali celo starši ne opazijo in jih zamenjajo z dnevnim sanjarjenjem. Te kratke izgube zavesti lahko povzročajo učne težave.

• Delni ali žariščni napadi prizadenejo samo del možganov. Če ima otrok delne napade, se lahko zaveda, kaj se dogaja okrog njega. Lahko ima motorične simptome, kot so zgibki, krčenje okončin, ali pa čuden občutek v želodcu, mravljinčenje, spremenjen okus ali voh, lahko tudi avtomatski gibi in vedenje. Nekateri žariščni napadi se razširijo na celotne možgane in preidejo v prej opisani generalizirani napad. Vrsta in pogostost napadov se lahko s starostjo spreminjata. Otrok ima lahko tudi več kot eno vrsto napadov.

Pogosto ne najdemo vzroka epilepsije. Pri simptomatskih epilepsijah je vzrok znan – na primer poškodba možganov, prebolelo vnetje možganov, prirojena nepravilnost v razvoju možganske skorje, presnovna motnja, zastrupitev ali možganski tumor.

Diagnozo epilepsija postavi zdravnik. Pri tem uporabi različne postopke (pogovor o bolezenskih težavah, telesni pregled, laboratorijski testi, elektroencefalogram (EEG), računalniška tomografska preslikava (CT), magnetno resonančna preslikava (MRI). Pri zdravljenju epilepsije se uporabljajo različna protiepileptična zdravila, ki jih mora otrok jemati redno. Pomembno je tudi zdravo življenje (reden ritem spanja, redna in dovolj izdatna prehrana ter pitje tekočin, izogibanje alkoholu, jemanju poživil in drugih drog). Poleg družine so za otroka pomembni tudi šola in prijatelji, ki morajo poznati epilepsijo in biti otroku v oporo.

Pomoč pri epileptičnem napadu v razredu Pri absencah navadno ni treba ukrepati. Pri generaliziranih napadih pa upoštevamo nekaj preprostih pravil:

• Najpomembnejše je, da ostanemo mirni; tako lahko najučinkoviteje pomagamo. Otroci pogosto posnemajo učiteljeve odzive.
• Potek napada lahko le opazujemo in ga ne preprečujemo ali ustavljamo.
• Če napad traja dlje kot 3 minute ali si napadi sledijo eden za drugim, pokličemo nujno medicinsko pomoč, prav tako tudi, če se je otrok med napadom poškodoval.
• Ko otrok pade, ga umaknemo iz nevarne okolice. Poskusimo preprečiti, da bi z glavo ali okončinami udarjal ob kaj trdega, ostrega ali vročega.
• Ne poskušamo mu preprečiti gibov ali mu česarkoli tlačiti med zobe.
• Če je mogoče, obrnemo otroka na bok in mu omogočimo prosto dihanje.
• Ko prihaja otrok k zavesti, ga ogovorimo in pomirimo. Povemo kje je, kaj se je zgodilo in da bo kmalu spet vse v redu.
• Obvestimo starše in vodstvo šole, da je imel otrok napad, in ga opišemo.

Če otrok ostaja zmeden ali zaspan še nekaj časa po napadu, pokličemo starše, da ga spremijo domov. Pri delnih (žariščnih) napadih ostanemo z otrokom in preprečimo, da bi se poškodoval.

Otrok z epilepsijo v šoli

Večina otrok z epilepsijo obiskuje redno osnovno šolo. Imajo enake intelektualne in učne sposobnosti kot drugi otroci, zato naj bi jih obravnavali enakovredno. Učitelj naj upošteva le njihove posebne potrebe (npr. pri telesni vzgoji mora učitelj vedeti, katerih dejavnosti naj se otrok izogiba in kateri dejavniki lahko sprožijo napade. Otrokove sposobnosti lahko zelo nihajo zaradi bolezni ali pa zdravljenja). Učitelj in šolsko osebje naj bodo obveščeni o otroku z epilepsijo. Starši naj jih seznanijo s tem, kakšni so navadno otrokovi napadi, katera zdravila jemlje in kdaj, kakšna je primerna prva pomoč ob napadu. Zato pa je potrebna dobra komunikacija med zdravnikom, starši, otrokom in učitelji. Smiselno je, da so vrstniki seznanjeni z epilepsijo pri sošolcu (z njegovo privolitvijo in privolitvijo njegovih staršev). Starši naj otroka spodbudijo, da sam kaj pove o svoji bolezni, kakšni so napadi in kako to vpliva na njegovo življenje. Učitelj naj vodi pogovor in naj bo otroku z epilepsijo v oporo. Otrok naj bo tudi pripravljen na različna vprašanja sošolcev.

Otroci z epilepsijo imajo pravico do enake izobrazbe kot njihovi vrstniki. Pravico imajo tudi do učiteljeve pomoči, če jo potrebujejo. Učitelji naj, če je treba, za učenca pripravijo individualni program.

Sodelovanje med starši in učitelji

Odgovornost staršev je, da presodijo, kaj je za otroka treba storiti, če dobi napad v šoli. Naloga staršev je seznaniti učitelje in jih zaprositi za pogovor in dogovor glede oblike in stopnje pomoči in podpore. Če zdravnik za prekinitev napada priporoča uporabo zdravila med napadom, pa šola nima medicinskega tehnika, je priporočljivo, da starši pisno zaprosijo pedagoški kader za sodelovanje pri zdravljenju in zagotovijo poduk pedagoškega kadra za pravilno uporabo zdravila. Če se pedagog s tem strinja, naj se o tem sklene pisni dogovor, z razmejitvijo odgovornosti; pedagog ne more sprejeti odgovornosti za morebitne zdravstvene zaplete.

Učitelj naj se o bolezni informira v okviru možnosti, ki jih nudi organizacija šolskega sistema. Na voljo pa je tudi možnost, da se šola posvetuje s strokovnjaki, ki se ukvarjajo z epilepsijo ali jih povabi, da pripravijo predstavitev za svoje zaposlene (glej Več informacij dobite na spodnjih naslovih).

Učitelj mora obvestiti starše, če:

• se otrokovo zdravstveno stanje ne povrne v stanje pred napadom
• se pojavi hujši napad;
• se otrok med napadom rani;
• želi otrok poklicati starše po napadu;
• učitelj ne ve, kako obravnavati otroka (če mu ga ne uspe pomiriti, če se otrok nenavadno vede in podobno);
• mora poklicati zdravnika.

Če ima otrok v šoli učne težave ali potrebuje nekatere prilagoditve, lahko v Sloveniji starši na pristojnem Zavodu RS za šolstvo zaprosijo, da otroka ali mladostnika usmerijo kot dolgotrajno bolnega učenca ali dijaka.