Napisal/-a andreja » 27 okt 2006, 14:37
Vem, da je težko in tudi zjokati se je v dani situaciji čisto legitimno. Tudi pri mojem sinu (ki je sicer nekaj starejši, a ima težave od 1. razreda dalje) so nihanja koncentracije problem. Včasih res izgleda brezizhodno, otrok se ti smili. Počutiš se kot trener, ne veš vedno ali ga siliš v nekaj, česar ne zmore, ali mu preveč popuščaš in ne bo dosegel rezultatov, ki jih zmore in si jih sam neskončno želi (ker se seveda primerja z drugimi in hoče biti najboljši). Tudi naš Matija se je večkrat zjokal v šoli (še lani v 4. razredu osemletke), kar mu ravno ni povečevalo ugleda med sošolci. Ampak eden na drugega so se privadili in ga zdaj, ko so vsi skupaj nekaj let starejši, jemljejo takega kot je.
Vendar se težave s koncentracijo počasi izboljšujejo, zdi se mi, da se z leti tudi moj otrok lažje spopada s težavami. Ko nam je najhuje, se prisilimo spomniti, da ni vedno tako.
Status bolnika z dolgotrajno boleznijo nam zelo olajša položaj, predvsem v tem, da mu olajšamo delo takrat, ko ne zmore in v šoli lažje dopovemo, da njegov problem ni v tem, da snovi ne razume ali da se je ni naučil, ampak da je vedno ne more enako dobro priklicati v spomin.
Če pa "pregori" (zvečer namreč zelo težko zaspi), gremo za dva ali tri dni na bolniško (in ga pustimo, da se prespi) - to se zgodi enkrat ali dvakrat na leto. Za dežjem posije sonce, čeprav se nam v sivih dneh zdi, da bo vedno ostalo tako. Izkoristite počitnice do zadnjega trenutka! Andreja