ŠOLA

[ZOJA]

Tajda sedaj že dva meseca z velikim veseljem guli šolske klopi.Na govorilne ure hodim vsake 14.dni in vsakič sem zelo žalostna.Bila je pohvaljena,da je zelo prijetna punčka ampak, ne gre ji.Ima zelo nizko koncentracijo,ne zna ali ne more slediti navodilom.Pravzaprav dela kontra tistemu kar je od nje zahtevano.Velikokrat plane v jok,tako doma kot tudi v šoli.Vsaka malenkost jo vrže iz tira.Barve zna,a čez deset minut jih ne bo prepoznala.Ni me sram priznati,da velikokrat jokam.Tudi sedaj.Ne znam ji pomagati čeprav ji bi tako rada.Kajti ona je moja punčka.Ali je možno,da je vse to posledica jemanja zdravil(Lamictal in Apilepsin)?Ali so krivi napadi?Ali mogoče še ni dozorela za šolo.Postopek usmerjanja je že sprožen,tako da vem da se vse lahko obrne.Sin ima tudi pomanjkanje koncentracije(hiperaktivnost),ampak on vzame Ritalin in mu gre.Tok je ponosna če ji kaj uspe.Kar žari.Ampak čez nekaj trnutkov pa iste stvari ne bo zmogala izpeljati.Bojim se,da bi se ji vse skupaj zamerilo. Lep pozdrav

[Jery]

Jaz bi na tvojem mestu počakala še eno leto - mogoče pa bo potem bolj zrela.

Doma pa bi z njo delala na koncentraciji - sigurno ste imele posvetovanje pri specialnem pedagogu, psihologu.

[andreja]

Vem, da je težko in tudi zjokati se je v dani situaciji čisto legitimno. Tudi pri mojem sinu (ki je sicer nekaj starejši, a ima težave od 1. razreda dalje) so nihanja koncentracije problem. Včasih res izgleda brezizhodno, otrok se ti smili. Počutiš se kot trener, ne veš vedno ali ga siliš v nekaj, česar ne zmore, ali mu preveč popuščaš in ne bo dosegel rezultatov, ki jih zmore in si jih sam neskončno želi (ker se seveda primerja z drugimi in hoče biti najboljši). Tudi naš Matija se je večkrat zjokal v šoli (še lani v 4. razredu osemletke), kar mu ravno ni povečevalo ugleda med sošolci. Ampak eden na drugega so se privadili in ga zdaj, ko so vsi skupaj nekaj let starejši, jemljejo takega kot je.
Vendar se težave s koncentracijo počasi izboljšujejo, zdi se mi, da se z leti tudi moj otrok lažje spopada s težavami. Ko nam je najhuje, se prisilimo spomniti, da ni vedno tako.
Status bolnika z dolgotrajno boleznijo nam zelo olajša položaj, predvsem v tem, da mu olajšamo delo takrat, ko ne zmore in v šoli lažje dopovemo, da njegov problem ni v tem, da snovi ne razume ali da se je ni naučil, ampak da je vedno ne more enako dobro priklicati v spomin.
Če pa "pregori" (zvečer namreč zelo težko zaspi), gremo za dva ali tri dni na bolniško (in ga pustimo, da se prespi) - to se zgodi enkrat ali dvakrat na leto. Za dežjem posije sonce, čeprav se nam v sivih dneh zdi, da bo vedno ostalo tako. Izkoristite počitnice do zadnjega trenutka! Andreja

[barby]

Vse popolnoma razumem. Sama sem imela enake probleme vendar sedaj ko imam sina v 4. razredu je bolje. Nekateri v prvem razredu še niso dovolj zreli, lahko bo napredovala šele v drugem razredu pri tem pa bo tudi zdravljenje napredovalo. Tudi moj sin jemelje Apilepsin in Lamictal, sicer ima delne probleme s koncentracijo vendar ne v tako hudi obliki kot si opisala. Jaz bolj verjamem, da so to napadi.
Ali ste že poskusili z glasbenimi delavnicami pomagajo pri koncentraciji(hiperaktivnosti). Kaj pa Svetovalni center v Ljubljani, tam vam bodo veliko povedali, kakšne probleme ima Tajda, tako bo tudi učiteljici lažje lahko se povežejo tudi z šolo vendar so pri tem malce počasni. Včasih tudi na Nevrološki kliniki psihologi povedo, kje lahko pričakujete probleme(ne vem, če še dela dr. Vrba). Vem, da je obiskovanje vseh teh centrov naporno, vendar samo na tak način lahko pomagaš otroku, da ga resnično razmeš, ker v teh letih sam tega še ne zna povedati.