Napisal/-a katruša » 25 okt 2006, 12:57
Draga Jery!
Nikar ne oklevajte, kar mirno vaši mali princeski priskrbite še bratca ali sestrico. Imam sina z epilepsijo, zaostankom v razvoju, pa še kaj imamo v paketu.
Pri nas sicer nismo bili v dilemi, ali se odločiti za drugega otroka, ker v času, ko sva se z možem odločala za drugega otroka, še ni bilo jasno, s čim se bomo spopadli. Priznam, da bi se tudi sama spraševala isto, torej ali imeti še enega otroka ali ne, če bi vedela, kako bo.
In priznam, da sem se tudi sama v trenutkih, ko je bilo najhuje, večkrat vprašala, ali bi bilo bolje imeti samo sina, da bi naju imel samo zase in da bi se lahko posvetila le njemu. Pa bi bilo hudo narobe - zanj in za naju z možem, za vse nas! Dobro je, da ima 2 leti mlajšo sestrico, s katero sta postala odličen tim. Drug drugemu pomagata, čeprav ga je mala po sposobnostih že zdavnaj prerastla. Ampak on je njen veliki brat, ki skrbi zanjo in jo varuje - prav neverjetna simbioza.
Ni vedno tako idealno, so tudi hudi dnevi, pa vendar... Če bi imela samo sina, bi visela samo na njem in to bi bilo hudo narobe - zanj in za naju. Tako pa morava svojo energijo razporediti na oba in je včasih kar hudo, pa vendar se da. Samo malo drugače je pač. Pa ni slabo, prej nasprotno, bi rekla, da je naše življenje v marsičem bolj polno kot v marsikateri družini. Naučili smo se ceniti majhne korake, majhne uspehe in uživati v malih rečeh. Bolj smo povezani in imamo se zelo radi.
Isto želim tudi vam.
katruša