Okej, ker vem, da se ni lahko bahati in se je doslej oglasila samo Sončka, bom za spodbudo drugim "bahačem" še jaz povedala nekaj besed; navsezadnje sem to temo sprožila.
Spadam med srečnike, ki jim E ni povzročala nobenih težav; vse sem si povzročila sama in niso imele prav nobene zveze z E.

Spomin imam kot slon - poleg drugega še zdaj npr. nosim v spominu na kupe prastarih, že zdavnaj neveljavnih telefonskih številk, celo registrskih tablic avtomobilov pred blokom in podobnih oslarij, ki si jih sploh ni vredno zapomniti.

Šolsko snov sem zlahka razumela, skratka, tozadevno nobenih težav. Kot smrklja sem pobrala nekaj vrhnjih mest na republiških tekmovanjih s povsem različnih področij. Kaj je učenje, skorajda nisem vedela - in tako je bilo vse do konca faksa. Česarkoli se lotim, mi kar gre in se hitro znajdem. Po faksu se še nekaj časa nisem mogla dokončno odločiti, "kaj bom, ko bom velika", zato sem počela marsikaj - povsod sem se hitro vključila in delo opravljala enakovredno drugim.
Edino v zadnjih letih imam občasne težave, ki jih priprisujem Neurontinu in ne E, kajti na monoterapiji je bilo vse v redu, ko pa se je Tegretolu priključilo še to zdravilo, so se takoj pojavile. Povrhu so značilne za to zdravilo, npr. občasen dvojni vid ali klecanje kolena.
Delo, ki ga opravljam, me osrečuje, živim seveda v celoti samostojno.
Dovolj bahanja, mi je že nerodno.
