ali se odločiti za 2 otroka?

[Jery]

Imamo punčko staro 3 leta z diagnozo neopredeljena epilepsija že eno leto, preizkusili smo že pet zdravil, vendar se napadi še kar vrstijo. To je povezano s stresom, števlnimi obiski zdravnika, preiskav, ...

Čeprav si želiva še enega otroka se zanj preprosto ne moreva odločiti. Zanima me ali je kdo imel enako dilemo? Kako ste organizirane družine, ki imate več otrok in enega izmed njih z epilepsijo?

Mimogrede - pogrešam več tem iz vsakdanjega življenja oz. o vsakodnevnih težavah.

[Merima]

Midva z možem imava dva otroka. Hči, stara pet let je zdrava, sin (2,5) pa ima E. In sedaj sva se odločila še za enega otroka. Zakaj? Ker sva že pred tem razmišljala še o enem in ker je trenutno vsa pozornost na sinu, ki ga včasih cela družina preveč ščiti in težko sprejemamo racionalne odločitve. Življenje mora teči dalje, kljub težkim situacijam. Še pred enim mesecem sem paničarila, pa sem po tem, ko sem na moje dileme, ki sem jih izpostavila tu gori dobila odgovor v obliki zasebnega sporočila. Gospa mi je pomagala, da sem začela razmišljati pozitivno. Seveda še vedno razmišljam o tem kako bomo zmogli. Še vedno me je v določeni meri strah prihodnosti. Nič pa me ne bo ustavilo, da ne bi uresničila svojih ciljev. Nekoč mi je neka starejša gospa dejala: "Človek je lahko v življenju srečen le, če si ne zastavlja prevelikih ciljev." In tega načela se sedaj držim.

LP! M

[barby]

Jaz imam 2 fanta, prvi ima neopredeljeno obliko epilepsije in je star 10 let in drugi zdrav star 2 leti. Imamo se fino, fanta se dobro razumeta, poleg tega smo ob rojstvu drugega sina, kar malce pozabili na vse težave zaradi bolezni.
Tudi sama sem oklevala glede drugega otroka zato takšna razlika v letih, res pa je, da je bilo z leti zdravljenje vedno bolj uspešno. Zato pogum, če si nekaj močno želiš, to moraš uresničiti.

lpb

[katruša]

Draga Jery!

Nikar ne oklevajte, kar mirno vaši mali princeski priskrbite še bratca ali sestrico. Imam sina z epilepsijo, zaostankom v razvoju, pa še kaj imamo v paketu.

Pri nas sicer nismo bili v dilemi, ali se odločiti za drugega otroka, ker v času, ko sva se z možem odločala za drugega otroka, še ni bilo jasno, s čim se bomo spopadli. Priznam, da bi se tudi sama spraševala isto, torej ali imeti še enega otroka ali ne, če bi vedela, kako bo.
In priznam, da sem se tudi sama v trenutkih, ko je bilo najhuje, večkrat vprašala, ali bi bilo bolje imeti samo sina, da bi naju imel samo zase in da bi se lahko posvetila le njemu. Pa bi bilo hudo narobe - zanj in za naju z možem, za vse nas! Dobro je, da ima 2 leti mlajšo sestrico, s katero sta postala odličen tim. Drug drugemu pomagata, čeprav ga je mala po sposobnostih že zdavnaj prerastla. Ampak on je njen veliki brat, ki skrbi zanjo in jo varuje - prav neverjetna simbioza.
Ni vedno tako idealno, so tudi hudi dnevi, pa vendar... Če bi imela samo sina, bi visela samo na njem in to bi bilo hudo narobe - zanj in za naju. Tako pa morava svojo energijo razporediti na oba in je včasih kar hudo, pa vendar se da. Samo malo drugače je pač. Pa ni slabo, prej nasprotno, bi rekla, da je naše življenje v marsičem bolj polno kot v marsikateri družini. Naučili smo se ceniti majhne korake, majhne uspehe in uživati v malih rečeh. Bolj smo povezani in imamo se zelo radi.

Isto želim tudi vam.

katruša